ZenDO joga
Zenovska gibalna praksa.

ZenDO joga

... je ples med umom in telesom. Ko eden od njiju izgubi ritem, mu drugi pomaga ujeti korak. - Svetlana

Vadbeni program ZenDO joga se z različnimi vzorci telesne aktivnosti osredotoča na razvoj koordinacije uma in telesa, na mirno stanje, ki ga vzdržujemo pri mirovanju in pri delovanju. Gre za urjenje v Kiju, univerzalni energiji, ki je pomemben koncept, saj prežema vso pojavnost in je temelj človekove skladnosti z univerzumom.


Prakso našega programa ZenDO joga inspirirata predvsem indijski budistični menih Bodhidharma (rojen prbl. leta 440) in Tempu Nakamura (rojen leta 1876), ki se je posvečal raziskovanju metod dinamične meditacije in urjenja v notranji življenjski energiji. S svojim delom, ki ga je imenoval shin-shin-toitsu-do (pot poenotenja uma in telesa) je vplival na mnoge sisteme samorazvoja.

Vadba vsebuje urjenje v naslednjih vsebinah:


Drža - Dobra drža spodbuja dinamično ravnotežje uma in telesa. Pravilna drža uporablja vse mišice telesa in se izogiba preobremenitvi mišičnih skupin.


Meditacija - Z razvojem pozornosti in koncentracije se naučimo jasno opazovati delovanje našega uma.


Dihanje - Dihanje je eden najbolj osnovnih telesnih procesov. Učimo popolno, sproščeno, globoko dihanje, ki ugodno vpliva na splošno zdravstveno stanje. Pozorna vadba dihanja poveča sposobnost uma, da pravilno vodi telo.


Vizualizacija in domišljija - Ker um vodi telo, uporaba vizualizacije in domišljije na pozitiven način izboljša naše urjenje in delovanje nasploh.


Umiritev in sprostitev - Skozi vadbo posameznik spozna moč umiritve in pravilne sprostitve, ki olajša izzive vsakdanjega življenja.


Raztezanje in gibalne vaje - Raztezne ter ritmične gibalne vaje vadimo z namenom raziskovanja in izkušnje umiritve in sprostitve v gibanju.


Forme (kate) - Vadba enostavnejših in kompleksnejših dihalno-gibalnih form, ki izvirajo iz starodavnih vzhodnjaških tradicij.


Bodhidharma

Mojster Bodhidharma (rojen prbl. leta 440) je bil indijski budistični menih, ki je na Kitajsko prinesel zen (chan) budizem. Najpomembnejše obdobje Bodhidharmovega dela je čas, ki ga je preživel v samostanu Shaolin ob poučevanju tamkajšnjih menihov. Poleg meditacije je učil tudi veščine za akumulacijo in cirkulacijo življenjske energije (qigong) ter sistematiziral vadbo borilnih veščin.


Mojster Bodhidharma je s svojim zanimivim in ne čisto jasnim zgodovinskim likom že prbl. tisočletje in pol vir navdiha in inspiracije praktikantom različnih vadbenih sistemov širom sveta. Ko se je iz Indije na Kitajsko odpravil, da bi tja prenesel pravo budistično prakso, je po mnenju mnogih zgodovinskih analitikov uspel točno to. Zen budizem, kot imenujemo prakso, ki izvira iz učenja mojstra Bodhidharme, namreč pomeni vrnitev izvornim vsebinam Budovega učenja.

Praksa pomeni preseganje dualnosti pojavnega sveta z izkušnjo enosti. Mojster Bodhidharma je v ta namen uporabljal tudi vadbo borilnih veščin in pri tem je bil tako pomemben, da ga razumemo kot praočeta borilnih veščin, ki izvirajo s tistega konca sveta. Razumevanje boja na fizični ravni pomeni razumevanje sleherne interakcije med navideznima entitetama, ki sta si – prav tako navidezno – nasprotujoči. Udarec ali kakšna druga gesta, premik, beseda ali misel, čustvo … vsi so posledica dualnega doživljanja pojavnega sveta in delujejo v smislu odnosa posameznika, torej »mene«, v primerjavi z nečem drugim: s teboj, z njimi, s prostorom, s časom in z vsem, kar se zdi ločeno od nas. Borilne veščine nas vodijo k uvidu, da navidez nasprotujoča si akterja ali druga pojava v vsakem trenutku ohranjata harmonijo v nenehno spreminjajočih se okoliščinah in da je samo naša percepcija samih sebe, ki se vidimo ločene od nestalne celote kot nekaj stalnega in neodvisnega, tisto, kar povzroča nemir, ki vodi v različne potencialne in dejanske neprijetnosti in tudi v neposredno trpljenje. Borilne veščine tako skupaj z dihalno-energijsko vadbo za ohranjanje psihofizičnega zdravja in vitalnosti pomenijo pomembno podporo zen budistični praksi, kot je to učil mojster Bodhidharma.


Mojster Bodhidharma je umrl prbl. leta 535, a kljub temu legende o njegovi osebnosti ostajajo vir navdiha in vzpodbude praktikantom širom sveta še danes.


Tempu Nakamura

Mojster Tempu Nakamura se je rodil leta 1876 v Tokiu na Japonskem. V iskanju zdravila zoper svojo hitro napredujočo tuberkulozo je prepotoval praktično ves svet. Po tem, ko mu je zahodna medicina navidezno pomagala, je v ZDA tudi študiral medicino. A tuberkuloza se je vrnila in iskanje zdravila se je nadaljevalo. Na koncu ga je našel ob dvigu zavesti po dve leti in pol dolgem urjenju v meditaciji ob vznožju Himalaje. Zdrav se je vrnil na Japonsko in nekaj let kasneje ustanovil organizacijo, v kateri je poučeval metode poenotenja uma in telesa z namenom urjenja v notranji življenjski energiji (Ki). S svojim delom je odločilno vplival tudi na nekatere stile japonskih borilnih veščin, ki so se v tistem času formalizirali in za katere je koncept Kija pomemben.


Mojster Nakamura je umrl v Tokiu leta 1968.